Ponos povezan z materialnim statusom

Kdo bi si mislil, da je ponos nizko vibrirajoče čustvo! Ste pomislili, kako se imajo drugi, ko se vi hvalite s svojimi počitnicami, hrano, avtomobili, vikendi, jahtami, izobrazbo, delavnim mestom, poznavanjem tega in tega pomembnega ali manj pomembnega osebka? Ali mundani status, tisto, kar smo bili naučeni, da je pomembno ( recimo, moja generacija: uči se, da boš dobil dobro službo ), kar naenkrat niti ne šteje več toliko? Vsi, ki ste ostali doma, ( mimogrede, doma je tretjina delavne sile, kar pomeni, da ostali dve nimata izbire in delata ) ali ste prevrednotili svoje delo? Ste dejansko zadovoljni z njim? Kaj se zgodi, če ostanete brez dela, kar je že doletelo marsikoga, še dosti pa jih bo? Ali je identifikacija z delom in statusom, ki mu pripada tako močna, da ga bomo želeli na vsak način ohraniti? Za kakšno ceno? Ali obstaja delo, ki bi ga delali tudi brez plačila? Kakšno delo to je? Ali obstaja alternativa delu, ki ste ga opravljali do sedaj? Ali ste mogoče začeli ceniti tudi druga dela, sedaj, ko se bolje vidi kdo nas hrani in skrbi za naše počutje? Ste pogledali še širšo sliko? Danes namenoma še več sprašujem, ker je tema res zanimiva in pereča. Upam, da vam odstre še kako tančico lastne vrednosti in pogleda na trenutne dogodke.