6 načinov kako kranio-sakralna terapija pripomore k možganskemu zdravju

Primarni fokus kranio-sakralne terapije je nežno lajšanje telesne zakrčenosti, predvsem vezivnih tkiv in kosti in s tem zmanjševanje pritiska na možgane. Kranio-sakralna terapija temelji na teoriji, da je možno z izredno lahnim dotikom sprostiti celični stres in izboljšati počutje s pomočjo usklajevanja vezivnih tkiv, predvsem tistih, ki obkrožajo možgane in hrbtenjačo.

Zaradi izboljšane funkcije možgan vse možganske celice začnejo delovati optimalno, kar izboljša molekularno presnovo, prenos, uporabo in izločanje snovi v možganih, posledično pa se tako izboljša ne samo zdravje možgan, temveč celega telesa. Kranio-sakralna terapija namreč vpliva na vsa vezivna tkiva v telesu, na celotno matrico fascije, in se jo uporablja pri različnih težavah.

Kronična bolečina: kranio-sakralna terapija lajša napetost vezivnih tkiv, ki lahko poglabljajo bolečino. Ko razrahljamo pritisk na hrbtenjačo in možgane posredno pospešimo regeneracijo tkiv, ki so bila poškodovana, oziroma posredno zmanjšamo dodaten pritisk tkiv na izvor bolečine in tako pripomoremo k hitrejšemu okrevanju.

Nevrodegenerativne bolezni: ob dreniranju cerebro-spinalne tekočine pripomoremo k hitrejšemu izmenjevanju tekočin v možganih in njihovemu razstrupljanju. Raziskave so namreč pokazale, da so Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen delno posledica ravno kopičenja toksičnih snovi v možganih.

Zapleti pri možganiskih vnetjih: nekatere teorije navajajo, da so ravno vnetni procesi v možganih odgovorni za nastanek bolezni avtističnega spektra, težav s pozornostjo, hiperaktivnostjo, anksioznostjo, težavami s spanjem, migrenami in stanji po pretresu možgan. Kranio-sakralna terapija lahko pomaga blažiti vnetni stres tako, da lajša pritisk na kosti možgan in optimizira njihovo dreniranje.

Težave pri delovanju živcev in hrbtenjače: skolioza, hernia, vkleščenje živca, išias in spondiloza so samo nekateri primeri pri katerih kranio-sakralna terapija lahko uspešno lajša težave s tem, ko zmanjša pritisk in stres vezivnih tkiv.

Bolezni avtonomnega živčnega sistema: visok pritisk, vrtoglavice, zapeka, možganska megla so nekatere izmed težav, ki se lahko pojavijo, kadar avtonomni živčni sistem deluje pod stresom. Ob zmanjšanju stresnega odziva in rahljanju vezivnih tkiv se lahko popravi delovanje in pretok informacij, ki uravnavajo delovanje avtonomnega živčnega sistema.

Težave z očmi: astigmatizem, meglen vid, dvojni vid, suhe oči in strabizem..vsa ta stanja se lahko uspešno lajša z uporabo kranio-sakralne terapije, ki lajša napetost tkiv in kosti okoli oči .