Brahmacharya

Največkrat ob omembi termina pomislimo na celibat, pa ni samo to. Res je, da je lažje delovati v skladu s svojim višjim jazom, če imaš možnost odmika in ni motečih faktorjev. No, večina nas živi v realnosti v kateri enostavno ne moremo kraljestva poslati v rit in se vsesti pod drevo. V tem primeru brahmacharya ne izgleda zelo enostavno, še posebej, če se ti stalno nekaj ponuja: mož skuha kosilo, ti se postiš, žena obleče nov čipkast bodi, ti delaš sadhano, ki jo je lepše ali lažje ali celo bolje delati brez žene v naročju in potrate energije. Kaj zdaj? Ne vem, ali se je kdo sploh spraševal zakaj sploh in v čem je smisel celibata/čistitilnih tehnik/odrekanja, še posebej, ker enostavno mislimo, da so nam vse stvari dane. Dano nam je imeti vsak dan vodo, hrano, seks, družbo, denar... in karkoliže, s čimer se enačimo. Če se enačim s tem, da sem astrologinja, kako se počutim, ko nekdo ne vidi v tem nikakršne vrednosti? Če se enačim s tem, da sem podjetnik, kaj se zgodi, ko nek deus ex machina sproži propad mojih podjetniških naporov? No, kadar govorimo o preživetju, multitaskingi in planiranje niso slaba stvar. Kadar pa govorimo o obilju, izobilju, danostih, načinu življenja, ki nam je rutina, pa mogoče ne bi smel biti, je smiselno kdaj pa kdaj narediti vsaj del brahmacharye na katerorkoli izmed teh kategorij. Naj pride odrekanje spontano, ker če ga boste izsilili, sigurno ne bo obrodilo dobrih sadov. Odreči se denarju, če ga imamo preveč, je enostavno: damo ga v dobrodelne namene. Odreči se vožnji z avtom, enemu obroku, zasvojljivi hrani, pijači ali dejavnosti..pa je mogoče težje. Sama rada delam poste, vendar kratke, ker moje telo ni primerno za dolge. V tem času najbolj pogrešam žvečenje in tvorjenje sline. Malenkosti. V bistvu nam odrekanje relativno majhnim stvarem lahko spodbudi zavedanje, da le niso tako majhne. Spodbudi pa lahko tudi spoštovanje, hvaležnost do tega, kar imamo oziroma lahko imamo. In mogoče tudi zavedanje, da ni nujno, da imamo preveč.