Kaj se zgodi, ko z igrišča odide playmaker, zamenjave pa ni?

Astrologija ima posebno vejo, ki se ji reče sinastrija. Sinastrija je veda o medsebojnih vplivih večih astroloških kart in njihovih povezavah. Včasih se zgodi, da je za zgodbo o uspehu, večkrat pa ravno zgodbo o neuspehu, kriv samo en, ključni igralec. Izrazito najbolj harmonična astrološka postavitev ene same osebe lahko vleče za sabo cele kolektive. In ni nujno, da je ta oseba ravno direktor, lahko je kdor koli, mogoče čistilka. Zato, prvo, tako zelo krščansko pravilo, ki govori o spoštovanju vsakega, ne glede na njegovo delo, se pravi tudi Marije Magdalene, v tem primeru čisto drži. Drugo, dejstvo: nikoli ne veš, kakšno vibracijo nekdo prinaša v kolektiv, dokler ga ta ne zapusti. Seveda se da to drugo zaobiti tako, da pač vprašaš astrologa, ta bo znal opredeliti osebo, ki je ključnega pomena..Tretje: če je nekdo zares dober, bi moral dobiti priznanje in ne dodatne zadolžitve. Astrologija lahko zelo enostavno razloži fenomen odpora povprečne okolice do izrednih oseb. Ta okolica nekako podzavestno čuti, da je nekdo drugačen. Njegovo lastno vrednost pri sebi razloži kot grozljivo čudaškost, mogoče celo konfliktnost. Gre za ogledovanje druge hiše, hiše lastne vrednosti, v strahu drugih, ki prodira na plano skozi osmo hišo, hišo podzavesti in njenih groženj. To tipično škorpijonsko področje se tako izkaže v obliki zbadljivk, nesramnosti, opravljanja, podtikanja in blatenja, saj se okolica počuti izredno ogroženo. Seveda se tovrstna energija ob odsotnosti tarče obrne v tiste, ki so jo sproducirali in kot taka, najbolj temačna, prinese propadanje, smrti in zelo težke bolezni. Playmakerji so torej zakon in jih je potrebno vsaj spoštovati, tako kot vse druge ljudi. Ob njihovi odsotnosti se kolektivi največkrat popolnoma razpadejo in prevrednotijo vse osnovne vrednote. Prepozno, ampak ja, se končno ljudje začnejo spraševati kaj je zares pomembno in kaj ni. Za kaj se je potrebno zavzemati in kaj ni vredno počenega groša mogoče postane jasno šele, ko vidiš trpljenje, ki si ga z veseljem zadajal drugemu, skozi lastne oči.