Kaj ti pomaga, če vidiš

V primerih, ko se generacija nevajena vojn, sreča iz oči v oči z nesmislom vojne, se dostikrat vpraša, čemu in zakaj se take zadeve še vedno dogajajo? Zakaj je človek sposoben takih stvari in kje je smisel? Pa vendar vidimo samo vsakodnevne zadeve, ki se včasih samo preslikajo v večjo ali še malo bolj grozljivo sliko. Zakaj je zmeraj en od dvojčkov že v maternici lažji in počasneje napreduje? Zakaj med sorojenci vlada pregovorna tekmovalnost ? Zakaj je narava določenim vrstam dodelila samo določeno število seskov in s tem možno večje število skotenih živali določila za nezmožne preživetja? Zakaj za določeno količino denarja požiramo svoja prepričanja ali pa se ne vedemo tako kot bi bilo primerno? V nobeni, še tako navidezno jasni situaciji sama nikoli več ne opravičujem nikogar; to sem namreč večino življenja poskušala, neuspešno. Enako sem lahko predvidela, kako se bodo ljudje obnašali, pa vendar tega nisem mogla spremeniti. Kadar se sprašujemo o smislu, največkrat pridemo do neznanke ali mogoče celo do spoznanja, da smisla niti ni. Edini smisel je življenje samo, edina zares pomembna kvaliteta v življenju pa je ljubezen. Vse ostalo je bolj ali manj nepomembno. Kadar prave ljubezni nismo sposobni, kar velja za večino nas, je bolje, da svoje požrešne možgane zaposlimo z dejavnostmi, ki niso škodljive. Če nam je težko delati nič, potem lahko meditiramo ali molimo. Dokler smo na tej stopnji zavestnosti kot je sedaj, ko smo po malem le začeli dojemati globalno sliko in ne samo lokalno, je to dovolj.