O smrti

No, ne mislim, da sem ful pametna, ampak da gospo poznam precej upclose and personal, to pa drži. Vsako ponovno srečanje z njo je bilo srečanje z globokim mirom in filmom, ki se pač mora odviti. V bližini smrti ti kaj dosti ne pomaga pretirano paniciranje, največkrat zanj nimaš časa, ker ima naš prečudovit sistem neko varovalko, ki te da v stanje avtopilota in te odpilotira ali nazaj v življenje ali pa v naslednje življenje. Ob spremljanju umirajočih sem se naučila, da vsi prehajajo skozi iste faze in če se dovolj poglobimo sami vase, jih lahko odkrijemo že v popolnoma budnem zavestnem in zdravem telesu ter umu. Če zasledujete moj blog od začetka koronakrize boste lahko videli faze, ki jih izkušamo, ko gremo skozi proces umiranja, seveda pa jih sedaj zaradi posebnih razmer izkušamo na različne načine tudi v živo. Bolezen, še posebej korona, kot nova in nedoživeta, lahko tudi vzbudi v nas polno nekih strahov, dvomov, depresivnih misli, rezignacije, popolnoma enako kot smo doživljali skupinska zapiranja. Bolezen je intimen zapor. Proces umiranja dokončen. Zato je toliko bolj pomembno razumeti svoje lastne odzive in se z nečim animirati, si pomagati. Naši predniki so umrli, da mi lahko preživimo. Marsikaj dobrega, ne samo pomankljivosti in bolezni, je vtisnjeno v naš genetski spomin. Kadar vse drugo odpove, se vedno lahko zanesemo na modrost svojih prednikov. Čeprav sama nisem pristaš tega, da če nisi mrtev, ležiš. Če je le možno, ne ležiš. Ne vem, če se spomnite posnetkov, ko so začeli objavljati Kitajce in njihov boj s to boleznijo. Jaz sem si najbolj zapomnila, da so bolnike vozili s posteljami ven na sonce in da so takoj, ko so bili malo bolje, začeli z rehabilitacijo s tai chijem ali chi gongom. Kakšna velika sreča, imeti tako močno tradicijo in spoštovanje do starih znanj. Mislim, da bi bilo pri nas dosti manj težjih potekov bolezni tudi, če bi obstajala kaka bolj podrobna navodila, kakšne dodatke jemati, kaj uživati, kake vaje delati, na kaj biti pozoren. V bistvu sem želela povedati, da dokler nisi mrtev, nas pri življenju ohranja dinamika. Ko zreš smrti v oči, imaš več možnosti; lahko umreš zavestno ali nezavedno. Zavestno umiranje je verjetno enako dinamično kot življenje. Če življenje živiš, boš tudi smrt odživel. Obratno pa ti bodo vsa odstopanja od mlačne uspavanosti povzročala globoko čudenje in prestrašenost. Torej začni danes, bodi vreden svojih prednikov.