Pomoč možganom, da se zdrenirajo: kako kranio-sakralna terapija pomaga pri ADD/ADHD

Kranio-sakralna terapija ima zelo močan pozitiven učinek na funkcijo možgan in hrbtenjače. Uspešno jo uporabljajo za lajšanje tegob pri ADD/ADHD motnjah ( motnja pozornosti in motnja pozornosti ter hiperaktivnnosti ) že od leta 1975. Klinične študije so pokazale, da velika večina primerov motenj izhaja iz omejitev kosti in membran, ki obkrožajo možgane in hrbtenjačo. Omejitve teh organskih sistemov onemogočajo pravilno pretakanje cerebrospinalne tekočine, ki prenaša tudi nadvse pomembna hranila, ravno tako razstruplja možgane, zato le-ti ne zmorejo normalno delovati. Na zelo nežen način kranio-sakralna terapija nagovori zakrčene strukture, ki ovirajo delovanje možgan, in jih osvobodi, s tem pa olajša simptome motnje, pri dostih primerih pa jo celo v celoti odpravi.

Za vsako funkcijo, ki jo sprožijo možgani, se v njih sprovede niz akcij iz različnih, med seboj povezanih centrov, ki morajo delovati popolnoma usklajeno. Pri motnjah ADD/ADHD pa to žal ni tako, ali delujejo pohitreno: hiperaktivno, ali pa upočasnjeno. Kaj povzroča te motnje? Lahko bi bile posledica nepravilnega pretoka cerebrospinalne tekočine skozi možgansko tkivo. Nadvse pomembno je namreč, da se ta skozi sistem giblje popolnoma neovirano in da možgani tako nemoteno funkcionirajo. Tekočine ( cerebrospinalna tekočina in kri ) prenašajo pomembna hranila, ki jih potrebujejo možganske celice, hkrati pa odstranjujejo odpadne produkte. Kadar te nežne celice ne dobijo, kar potrebujejo, ali težko živijo v okolju, v katerem je preveč toksičnih snovi, se lahko pojavijo različne motnje. Skozi odprtino na dnu lobanje v njo vstopajo glavne žile, ki v možgane dovajajo kri. Te žile tudi drenirajo kri, proizvajajo cerebrospinalno tekočino in jo drenirajo. Približno 85 procentov drenaže se sprovede skozi dve glavni žili, ki vodita mimo dveh odprtin na dnu lobanje ( jugular foramen ) in postaneta jugularni veni. Včasih stresni dogodki, recimo proces porajanja skozi porodni kanal ali travma lahko pozročijo, da se lobanja, oziroma njeno dno zagozdi in potisne naprej, na začetek hrbtenice. Ko se to zgodi, se vzpostavi pritisk na kosti na lobanjskem dnu in na membranske strukture znotraj lobanje, predvsem na področju, kjer sta jugularni odprtini in kjer poteka drenaža. Vratne mišice so tudi v konstantno zategnjenem položaju, da preprečujejo še večji pritisk lobanjskega dna na hrbtenico. Tako lahko taka nepravilna postavitev sistemov okoli možgan in hrbtenice ostane tudi do konca življenja.

Kaj se zgodi, ko ta neugoden pritisk zagozdenega možganskega dna in pritiska vratnih mišic kar naprej deluje na jugular foramen in jugularne vene? Lahko se pojavi nenormalen venski pritisk, ki zmanjša dreniranje in pozvroči, da se tekočine nabirajo v možganih in jih s tem obremenjujejo. Na dolgi rok tako stanje privede do krčenja celic, možganske toksičnosti, nenormalnega pritiska v celicah in zmanjšanega krvnega pretoka skozi možgane. Na tako stanje se možgani odzovejo s prehitrimi ali prepočasnimi odzivi. Lahko pa povzroča tudi niz drugih tegob kot so glavoboli, motnjo motoričnih sposobnosti, motnjo govora in eno ali več značilnosti motenj ADD/ADHD.

Kranio-sakralna terapija lahko odpravi stres in zakrčenost struktur ( kosti, membran, mišic ) ter tako z nežnim dotikom nagovori telo, da vzpostavi pravilno držo in pozicijo lobanje, hrbtenice in medenice. Kranio-sakralna terapija posredno, skozi dotik, olajša pretok tekočin skozi naše izredno pomembne sisteme kot so možgani in hrbtenjača. Močnerjši pretok možganskih tekočin pomaga drenirati možgane in uspostavlja normalen dotok hranil. Terapija uspostavlja zdravo, netoksično okolje, prosto dražilnih snovi, enako pa skozi cerebrospinalno tekočino drenira tudi celotno telo. Ko se stres zaradi omejenega pretoka tekočin umiri, se tudi simptomi motenj ADD/ADHD nadvse omilijo, delovanje možgan pa se normalizira.

Otroke z omenjenima motnjama tretiram kot del lastne karma joge brez plačila. Prosim, da se naročite na terapijo vnaprej, vsaj en izmed staršev mora biti vedno prisoten pri terapiji, sploh pri otrokih mlajših od 12 let.